Zgodovina slovenskega delavskega in revolucionarnega gibanja v 1. polovici 20. stoletja omenja Slavka
Šlandra kot enega njegovih najpomembnejših in najmarkantnejših osebnosti. Zaradi svojega političnega
delovanja je bil ta sposobni, izobraženi in predani revolucionar že v letih pred 2. svetovno vojno pogosto
preganjan in zaprt, ob okupaciji pa ga najdemo med prvimi organizatorji protifašističnega odpora. Šlander
je tudi ena prvih žrtev nacističnega terorja, saj so ga po aretaciji in mučenju, 24. 8. 1941 v Mariboru ustrelili kot
talca.
Manj znano je njegovo zasebno življenje, zato v pričujočem prispevku prvič objavljamo njegova pisma, ki
jih je med letoma 1932 in 1940 pisal svoji zaročenki Dani Ročnikovi. Ravno pisma, mnoga napisana tudi v
zaporu, namreč na najpreprostejši in najpristnejši način odkrivajo večplastnost in širino Šlandrove osebnosti.