Čas pozne renesanse in baroka pomeni v zgodovini glasbene umetnosti na Slovenskem prvo obdobje, ki ga je mogoče zajeti z vsemi pomembnejšimi vprašanji glasbenega ustvarjanja in poustvarjanja, potrebnimi za dovolj plastično glasbenozgodovinsko konstrukcijo. Ko je nastajal moj pogled slovenske glasbene preteklosti (Tokovi glasbene kulture na Slovenskem od začetkov do 19. stoletja, 1970), se je pokazalo, da je gradiva precej in da ga ne bo mogoče izčrpati v splošneje zastavljenem delu. Potrebna je bila posebna monografska obdelava tega razmeroma sklenjenega obdobja. Ko se je pokazala možnost za objavo takšne monografije in ko sem se še intenzivneje spoprijel z raziskovanjem znanega in dotlej še neznanega gradiva, so se moja pričakovanja več kot uresničila: ne le da že znani arhivski in drug repertorij ponuja več, kot bi se mislilo, pokazalo se je še marsikaj novega in pomembnega. Nemodro bi bilo zapisati, da je zdaj to glasbenozgodovinsko obdobje prikazano z vsemi možnimi in potrebnimi odtenki, da je zdaj problematika ohranjenega gradiva že v celoti izčrpana, vendar upam, da v vseh važnih črtah, podprtih z včasih zelo važnimi nadrobnostmi, dovolj trdno stoji.