Prispevek obravnava dva obsežnejša primera kontinuiranega zapisovanja v slovenščini, nastala v 18. stoletju
v dveh kranjskih mestih, Metliki in Ljubljani. Ob sicer različni namembnosti ter še posebej kvalitativni vsebinski
in jezikovni vrednosti zapisov ju poleg časovne bližine in sorodnega okolja nastanka povezuje predmet zapisa:
sklepanje zakonske zveze - oklic oziroma sama poroka - v mestni župniji. Gre za 74 slovenskih vpisov porok iz
let 1716-1719 v metliški poročni matični knjigi ter za povsem slovensko pisano oklicno knjigo ljubljanske stolne
župnije 1737-1759 s približno tisoč dveslo oklici. Zlasti oklicna knjiga je izjemno bogat vir za raziskovanje
mestne toponomastike, socialne strukture poročencev, odražene v načinih njihovega naslavljanja, ter živega
poimenovanja poklicev in poklicnih dejavnosti, pri katerih gre še v veliki meri za adaptirane nemške izraze.
Gledano v celoti imamo pred seboj precej zvesto podobo zapisanega slovenskega mestnega govora, posredovanega
iz duhovniških ust najširši javnosti.