Avtorica na osnovi italijanskih arhivskih virov ugotavlja odnos italijanskih fašističnih oblasti
do goriškega nadškofa Sedeja, ki so ga po priključitvi Julijske krajine k Italiji želele nadomestiti
s škofom italijanske narodnosti. Očitali so mu “avstrijakantstvo” in “antiitalijanstvo”,
ker je, tudi iz verskih motivov, ščitil nacionalne pravice vernikov do uporabe materinega
jezika v cerkvenih opravilih s čimer je, s svojo duhovščino, oviral režimsko politiko
raznarodovanja slovenske in hrvaške manjšine. Sveti sedež je do konkordata z italijansko
državo, 1929. leta, vsestransko lojalnega in vdanega nadškofa Sedeja branil, tako da je Sedej
odstopil šele mesec dni pred smrtjo, oktobra 1931.